6.7 Obdavčljiv dogodek in obveznost obračuna DDV
Erika Režek, davčna svetovalka
Obveznost obračuna DDV
Obdavčljivi dogodek pomeni dogodek, s katerim so izpolnjeni pravni pogoji, potrebni za nastanek obveznosti obračuna DDV. Obveznost obračuna DDV nastane, ko ima davčni organ pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, ne glede na to, da je plačilo lahko odloženo. To določilo povzema člen 62 Direktive Sveta 2006/112/ES.
Za dobave blaga ali storitev: 33. člen ZDDV-1
Obdavčljiv dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane:
- ko je blago dobavljeno oziroma ko so storitve opravljene;
- za zaporedne dobave: ko poteče obdobje, na katerega se taki obračuni ali plačilo nanaša (obdobje ne sme biti daljše od enega leta). Ta določba ne velja za oproščene dobave znotraj Unije in za prenos blaga, ki ga davčni zavezanec za namene svojega podjetja opravi v drugo državo članico z oprostitvijo DDV;
- za predplačila: na dan prejema predplačila –izvzema oproščene dobave znotraj Unije in prenose blaga, ki jih davčni zavezanec za namene svojega podjetja opravi v drugo državo članico z oprostitvijo DDV;
- če račun ni izdan, blago pa je dobavljeno oz. storitev je opravljena: najkasneje na zadnji dan davčnega obdobja – to pravilo se ne uporablja za opravljanje storitev, za katere se kot plačnik DDV šteje naročnik storitev po 3. točki 76. člena ZDDV-1. Prav tako se ne uporablja za dobave blaga, opravljene v drugo državo članico pod pogoji iz 46. člena ZDDV1 in za namene prenosa blaga, ki ga davčni zavezanec za namene svojega podjetja opravi v drugo državo članico z oprostitvijo DDV za neposlovni namen, lastno rabo: v davčnem obdobju, v katerem je nastal obdavčljiv dogodek.
Dobave blaga, opravljene v drugo državo članico – 46. člen ZDDV-1
Po ZDDV-1, 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek. Dan nastanka davčne obveznosti je vezan na dan izdaje računa (), če ta ni izdan, se kot dan nastanka davčne obveznosti šteje 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek.
Po določbah ZDDV-1 se DDV obračuna po stopnjah, ki veljajo v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka.
Z izdajo računa, v kolikor storitev ni opravljena oz. ni izvedeno vnaprejšnje plačilo, še ne nastane obveznost za obračun DDV. Ta nastane takrat, ko je storitev opravljena oz. ko je prejeto (pred) plačilo, če storitev kot taka še ni bila opravljena.
Po navedbah zakonodajalca dobavitelj v RP-O poroča o svojih dobavah blaga v istem obdobju poročanja, kot pridobitelj v svojem DDV obračunu prijavi pridobitev blaga znotraj Unije.
V primeru opravljanja zaporednih oproščenih dobav v drugo državo članico po 46. členu ZDDV-1 (dobave blaga znotraj Unije velja, da se, v kolikor je to obdobje daljše od enega koledarskega meseca, takšne dobave štejejo za zaključene na koncu vsakega koledarskega meseca, dokler se dobava ne konča.
Kot plačnik DDV se šteje vsak davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, je pa identificirana za namene DDV, kateremu se opravijo storitve iz prvega odstavka 25. člena tega zakona, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji.
Za tako prejete storitve je potrebno obračunati DDV, ko so te storitve opravljene.
Tuja oseba za naročnika – slovenskega davčnega zavezanca prodaja blago po trgih znotraj Unije. Za omenjeno storitev zaračuna provizijo od zneskov izstavljenih računov. Obračune izstavlja zaporedno, za posamezen mesec.
Datum računa 15.10., obračun provizije za obdobje 1. 9.–30.9.2 Datum prejema računa 21.10.
Kateri je pravilni datum za odbitek DDV?
Davčni zavezanec naredi t. i. samoobdavčitev v mesecu oktobru. Zanima ga, ali je dolžan obračunati DDV že v davčnem obdobju september?
Po določbah 1. odst. 33. člena ZDDV-1 obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je storitev opravljena. Po 2. odst. tega člena nadalje velja, da se, če se izdajajo zaporedni računi ali se izvršijo zaporedna plačila, šteje, da so storitve opravljene v trenutku, ko poteče obdobje, na katerega se taki računi ali plačila nanašajo, vendar to obdobje ne sme biti daljše od enega leta.
Ker je bila storitev primeroma opravljena v septembru, pomeni, da je obveznost za obračun DDV nastala v tem davčnem obdobju. V kolikor bi do dneva oddaje obračuna DDV za davčno obdobje september davčni zavezanec razpolagal tudi z računom, posledično tudi vstopni DDV lahko upošteva v tem davčnem obdobju.
V kolikor davčni zavezanec obračun DDV-O za mesec, v katerem je nastala obveznost obračuna DDV že odda in do njegove oddaje še ne razpolaga z računom, po našem mnenju pomeni, da je obveznost za DDV dolžan izkazati v obdobju, ko je nastala obveznost za obračun DDV (september), odbitek DDV pa se opravi v obdobju, ko davčni zavezanec razpolaga z računom (oktober).
V nasprotnem primeru, če davčni zavezanec obračuna DDV v obdobju, ko prejme račun, je v neskladju z določili 33. člena ZDDV-1 in posledično davčni organ to lahko šteje kot davčni prekršek, za katerega je predpisana globa.
V izogib davčnim implikacijam predlagamo, da se davčni zavezanec z izvajalcem storitev dogovori, da za opravljene storitve v tekočem mesecu izda elektronski račun (ga pošlje po e-pošti) tako, da ga naročnik prejme še pred oddajo obračuna DDV-O za to obdobje.
Na ta način se davčni zavezanec izogne davčnemu tveganju, ker DDV ne obračuna v obdobju, ko je nastala obveznost obračuna DDV, pač pa ga obračuna v kasnejšem davčnem obdobju.
Zakon v določilu 88.b člena ZDDV-1 dopušča tudi možnost, da za obdobje, v katerem bi moral biti plačan DDV, do dneva plačila, davčni zavezanec obračuna pripadajoče obresti. Na ta način se izogne…
